Predstavitev - e-naslovi

Fran Albreht


 

 


Fran Albreht 1889-1963, pesnik, pripovednik, publicist...

Fran Albreht 1889-1963, pesnik, pripovednik, publicist...

Fran Albreht je kamniški rojak. Rodil se je 17. novembra 1889 v tedanji Svinjski, sedaj Prešernovi ulici 86. Vinko, Francetov oče, se je doma izučil ključavničarstva in se je leta 1889 po poroki z Ivano Studen naselil v njuni hiši v Svinjski ulici. France je bil prvi otrok iz tega očetovega zakona.

Svoja otroška leta je preživel na očetovem domu. Ustna izročila govore o tem, da je bil France že v predšolski dobi duševno in čustveno razgiban otrok, ki je svoje domače večkrat opozarjal nase s svojo sposobnostjo hitrega dojemanja, naglega čustvenega reagiranja in izvrstnega spominskega osvajanja.

Osnovnošolski pouk je sprejemal v petih razredih od leta 1896 do 1901 v Kamniku in je bil ves čas odličen učenec. Da so ga po končani osnovni šoli poslali v gimnazijo v Kranj, je treba upoštevati: bil je prvi sin, odlično se je učil, v Kranju je imel stanovanje in oskrbo pri sorodnikih, željo staršev, da bi postal gospod. Gimnazijo v Kranju je obiskoval od jeseni 1901 do pomladi 1908, ko je maturiral. Bil je srednje dober dijak, ki je v višjih razredih že znal tudi sam priti do zaslužka z inštrukcijami in honorarji za prve objavljene stvari. Da ga je poezija zanimala že zelo zgodaj, kažejo objavljeni pesniški poizkusi in nižjih gimnazijskih razredov. V višjih razredih pa so si dijaki osnovali svoj literarni klub z rokopisnim listom Cvet in sad. Poleg domače literature - France se je navduševal zlasti ob Levstiku - pa je prebiral še nemško in rusko. V zadnjih gimnazijskih letih je dobival knjige tudi iz Centralne biblioteke na Dunaju. Prvo Albrehtovo pesem je prinesel Slovan 1906. leta. Sedmošolec se je skril za psevdonimom Rusmir. Temu psevdonimu je ostal zvest, čeprav je kasneje uporabljal še druge (Studen, Marko Studen, Fr. A., F. A.). Leto zatem se je oglasil še v Omladini in Domačem prijatelju, 1908. leta pa v Ljubljanskem Zvonu. počitnice je redno preživljal doma v Kamniku, kjer je posebno kasneje kot študent zelo rad sodeloval pri dramskih in drugih kulturnih prireditvah kamniške Čitalnice.

Radi ali neradi so se Francetovi starši morali sprijazniti z mislijo, da ne bo "gospod". Na Dunaju, kamor se je odpravil leta 1909 jeseni, je Albreht študiral pravo do leta 1912. Bil je član in odbornik visokošolskega društva Slovenija, a se je z njim kmalu razšel zaradi ideološkopolitičnih razlogov. Študij in življenje na Dunaju mu je v glavnem omogočila dota, ki jo je v ta namen porabil. Honorarji so le malo pomenili. Leta 1912 je s študijem prekinil in odšel za domačega učitelja v Gorico. Tu je spoznal Gradnika in Tumo ter postal sodelavec Naših zapiskov, ki jih je urejal A. Sermota in v katerih je često oglašal tudi Ivan Cankar. Iz Gorice pa ga je želja, končati vendarle študij, prignala 1914 nazaj na Dunaj. Vojna, ki je tega leta izbruhnila, mu je prekrižala načrte. Leta 1915 je moral v vojsko. Služil je v Judenburgu, PTuju in na Dunaju. Takoj po končani vojni se je vrnil v Ljubljano, se znova vpisal na novoustanovljeni slovenski univerzi ter diplomiral na filozofski fakulteti. Leta 1919 je sklenil zakon z Vero Kesslerjevo in se za stalno naselil v Ljubljani. Služboval je kot tajnik medicinsko-teološke fakultete in nazadnje kot tajnik filozofske fakultete.V tem času je opravljal če celo vrsto funkcij v našem družbenem, zlasti pa v kulturnem življenju: bil je urednik Svobode od 1919 do 1920 in Ljubljanskega Zvona os 1922 do 1932, podpredsednik Pen-kluba, lektor Založbe Hram, pomagala je osnovati Sodobnost, bil je predsednik Knjižne zadruge itd.Udeleževal se je vseh večjih in pomembnejših slovenskih naprednih literarnih , gledaliških in drugih kulturnih manifestacij, bil mnogokrat njihov vodja in pobudnik. Z vsem svojim delom je služil napredni slovenski pisani besedi in razvoju naše gledališke umetnosti. Okupacijo in osvobodilno gibanje je dočakal v Ljubljani in razumljivo je, da je moral 1942 v zapor ter potem leta 1944 v internacijo v Dachau. Istočasno je bila v internaciji v Rawensbrücku njegova žena Vera. Po osvoboditvi sta se oba vrnila v Ljubljano. Albreht je postal načelnik oddelka za kulturo in umetnost v Ljubljani, potem pa predsednik slovenske prestolnice. To visoko funkcijo je opravljal vse do upokojitve leta 1948. Po vrnitvi z internacije se je z vso vnemo ponovno lotil svojega literarnega dela, ustanovil je Društvo prevajalcev Slovenije in bil njegov predsednik, postal je podpredsednik Zveze prevajalcev Jugoslavije in kasneje njen predsednik. Še vedno ga najdemo v odborih literarnih in umetniških združenj. Izdal je vrsto odličnih prevodov iz tujih literatur, po naših in drugih listih in časopisih so bile raztresene številne njegove kritike in ocene našega gledališkega ustvarjanja in drugih kulturnih dejavnosti, mnogi članki in mnogi članki in razprave. Umrl je 11. februarja leta 1963.

Slovenski javnosti se je Albreht najprej javil kot pesnik. Vezani besedi je ostal zvest vse do zadnjih del. Snov, ki jo je v dolgem obdobju oblikoval, nas opravičuje, da ga postavimo v tisto vrsto slovenksih pesnikov, ki so moč svojega pesniškega izražanja usmerjali predvsem v razglabljanje in reševanje naših domačih socialnih, nacionalnopolitičnih in kulturnih vprašanj. Izrazito subjektivnih pesmi najdemo pri Albrehtu le malo. Zdi se, da je že zelo zgodaj pojmoval pesnikovanje kot stvar, ki mora od osebnih človekovih doživetij nakazovati in razvozlavati tudi občečloveška vprašanja. Zato je Albrehtova lirika veren prikaz čustvenega in miselnega človeka, ki je vzrasel na bogati dediščini naše moderne, se razvijal v vzdušju slovenskega ekspresionizma in dozorel v prvih časih socialnega realizma dvajsetih let. Njegova socialna lirika pomeni glede na kasnejšo socialno poezijo dvajsetih in tridesetih let v naši literaturi začetek novega načina obravnavanja in reševanja delavskega vprašanja v poeziji. Rušenje starega sveta, ki se kaže v pesmih zlasti v izrazu in obliki, kaže, kako globoko prežet z naprednimi socialnimi idejami je bil pesnik.

Albrehtove pesmi so razkropljene po številnih listih, revijah in časopisih dvajsetih in tridesetih let, mnoge so bile natisnjene tudi po vojni, največ pa jih je menda v Ljubljanskem Zvonu. Samostojni pesniški zbirki je izdal dve: Mysteria dolorosa 1917 in Pesmi življenja 1920. Urejeni sta ob zelo podobno.

Prva je nekoliko obsežnejša in je razdeljena glede na področje pesnikovega miselnega in čustvenega sveta v tri dele. Do tretjega samostojnega izbora pesmi v zaključni izdaji ni prišlo, čeprav je imel pesnik za novo zbirko, ki jo je že napovedal v začetku 30. let, dovolj gradiva na razpolago.

Podobno kakor pesmi so v časopisih in revijah izhajala tudi prozna dela. Teh je sicer mnogo manj in v jih svojega pisateljskega daru niti ni mogel do kraja razviti, a najboljša in obenem tudi najdaljša stvar - Zadnja pravda - je zanimiva in psihološko prepričljiva študija o poslednjih dnevih čustveno razrvanega Levstika.

Poglavje zase pa pomenijo v Albrehtovem literarnem snovanju številne razprave, ocene, članki in eseji, s katerimi je v polstoletnem razdobju živahno in zanesljivo posegal na vsa področja našega javnega kulturnega življenja. Tudi z njimi je pričel v Ljubljanskem Zvonu, ko je kot študent živel na Dunaju. To so daljše ali krajše ocene mnogih domačih in tujih književnih del, poročila in razmišljanja o domačih in tujih kulturno pomembnih dogodkih, o umetnostni problematiki - predvsem literarni in gledališki - doma in po svetu, zapiski in poročila o sodobnih pesnikih in pisateljih. V tem drobnem, a bogatem delu je najti dober okus in izvrsten posluh za vse kvalitetno, kar je vzraslo pri nas, ali bi nam literarni publicist hotel posredovati iz tujine. Albrehtova razgledanost, solidno poznavanje vrhov evropske in svetovne literature in filozofije, izredno dobro poznavanje domačih kulturnih razmer in potreb, sposobnost komparacije domačih kulturnih in umetnostnih dosežkov s tujimi, prirojen in dobro razvit čut kritičnosti, smisel za jezikovno in stilistično urejenost podajanja - vse to so elementi, v katerih je pogojen uspeh avtorjevih del.

Posebno mesto v Albrehtovem literarnokritičnem snovanju zavzemajo tudi njegove gledališke kritike, zapiski o delu, življenju in razvoju slovenskega poklicnega in amaterskega gledališča. Zlasti je njegovo ime nerazdružno povezano z rastjo slovenske gledališke hiše v Ljubljani. Njen razvoj je spremljal vse od leta 1919. leta, ko je v Ljubljanskem zvonu izšel njegov Epilog. Njegovih člankov in zapiskov, ocen in kritik v zvezi s posameznimi uprizoritvami ter glede na najširšo gledališko problematiko pri nas, je po raznih listih raztresenih naokoli okoli tristo. V novejši slovenski gledališki kritiki sodi Albrehtovo ime gotovo na eno najvidnejših mest. Od slučajnega glosatorja se je v teku let razvil močan gledališki kritik, ki je imel poleg dobrega pregleda nad evropskim dramskim dogajanjem tudi mnogo daru za to delo. Gledališče je postalo tisto področje umetnosti, ki mu je poleg prevajanja ostal zvest do konca. Njegovi gledališki zapiski kažejo, kako smotrno je zasledoval cilje, ki jih je z njimi hotel doseči, kakovostno in natančno je preštudiral pogoje, iz katerih je pri nas poklicna odrska umetnost rasla, kako solidno in dognano se je iz leta v leto poglabljal v vsa vprašanja, povezana z odrom. Albrehtov koncept dramske kritike je v razdobju štiridesetih let postal nekak prototip te zvrsti pisanja pri nas. Za veliko večino je mogoče ugotoviti dvo- ali celo trodelnost, pri čemer gre v uvodu po navadi za podatke o delu in njegovem avtorju, v osrednjem delu za izvedbo ali uprizoritev, v tretjem delu pa za analizo z uprizoritvijo doseženega uspeha.

Z gledališčem je močno povezano tudi Albrehtovo prevajalsko delo, saj je zanj prevedel številne drame iz tujih literatur. Pri tem je treba poudariti, da gre v mnogih primerih za prevode v vezani besedi. Strinjamo se z njim, da pomeni prevajati, pravzaprav na novo ustvarjati in da je za dober prevod zlasti vezane besede potrebno mino temeljitega poznavanja jezika imeti dovolj umetniškega daru.

Tudi literarno organizacijsko delo zavzema v širokem radiju Albrehtovega snovanja posebno mesto. Slovenci smo imeli v svoji kulturni preteklosti precej mož, ki so živeli in delali, razpeti med potrebami lastnega umetniškega ustvarjanja in potrebami organizacije kulturnega in umetniškega dela. K njim bi mogli šteti tudi njega. Gotovo je, da je drugo prvemu prej v škodo, kot v korist. Albreht je mnogo svojega delovnega elana in mnogo svojih življenjskih sil vložil v organizacijsko delo uredniških listov, pri katerih je sodeloval, ali jih vodil in urejal. Tudi kot urednik in literarni organizator je začel že zgodaj, v dijaških letih je v Kranju z listom Cvet in sad. Prvo pomembnejše uredniško delo pa je bilo urejanje Svobode 1919 in 1920. Že dve leti kasneje je postal urednik osrednjega tedanjega leposlovnega mesečnika - Ljubljanskega Zvona. Zvonov urednik je ostal 10 let. Svojih nazorov o umetni pisani besedi, o poslanstvu slovenskega pesnika in kulturnega delavca sploh, o poteh in ciljih naše literarne umetnost, o potrebah domačega kulturnega življenja, o odnosih slovenske kulture in literature posebej do kultur in umetnosti drugih narodov, o vrednosti in pomembnosti naše književnosti v boju za narodove socialne in nacionalne pravice ter o svojih odnosih do vseh teh vprašanj ni Albreht nikjer tako jasno in močno opredelil in izpovedal kakor prav v načinu urejevanja tega lista in v svojih uredniških pismih. Doslednost, s katero je urejeval Ljubljanski Zvon, mu je vodstvo lista tudi izbila iz rok. Takrat je organiziral izdajo Krize Ljubljanskega Zvona ter pomagal pri snovanju nove revije - Sodobnosti. Ob Župančičevi petdesetletnici je uredil Jubilejni zbornik in antologijo Naša beseda. K temu bi bilo treba omeniti še vrsto stvari organizacijskega značaja v Pen-klubu, pri Matici Slovenski, Društvu književnikov, Društvu prevajalcev, ko je s predlogi, svojim mnenjem in sodelovanjem pomagal reševati slovensko kulturno problematiko.

Svojo umetniško in življenjsko pot je končal v Ljubljani, kjer je tudi pokopan.

Povzeto po: Zvone Verstovšek Fran Albreht (Ob sedemdesetletnici), Kamniški zbornik 1959, Tiskarna ČP DELO, Ljubljana 1959.(Janez Bergant) 

High Quality Free Joomla Templates by MightyJoomla | Design Inspiration FCT